Vsi vemo, da z medsebojnim sodelovanjem lahko dosežemo veliko več, kot če smo sami, zato ni naključje, da v Ambrusu številne prireditve pripravljamo skupaj. Tako je bilo tudi v soboto 22. septembra, ko smo člani Literarne skupine Kulturnega duštva Ambrus in člani domačega turističnega društva pripravili prijeten večer. Večer ob druženju in pesmih ljubezni pod kozolcem na Štˈcnarjevem ranču.

Dogodek se je začel ob šestih zvečer, in sicer z ličkanjem koruze. Več kot dvajset se nas je zbralo, od najmlajših do starejših, in se zagnano spoprijelo z ogromno kopico koruznih storžev. Čeprav ji sprva ni bilo videti konca, je v prijateljskem vzdušju in ob spodbudnih sladkih darilcih, ki so se skrivala med koruzo, delo hitro minilo.

Ob 20. uri je sledil literarni večer z naslovom Same pesmi o ljubezni s pesmimi Toneta Pavčka, Cirila Zlobca in drugih pesnikov ljubezni. Z večerom smo se želeli pokloniti dvema vrhunskima slovenskima poetoma, mnogim znana predvsem po zbirki Pesmi štirih, ki sta jo ustvarila ob Koviču in Menartu. Konec septembra je minilo 90 let od rojstva pesnika Toneta Pavčka, avtorja številnih pesmi za otroke in odrasle, v katerih ima poleg rodne Dolenjske veliko mesto predvsem ljubezen. Po naslovu ene izmed njegovih zadnjih zbirk, ki je izšla leta 2008, smo pomenovali literarni večer – Same pesmi o ljubezni. Poezija, ki upesnjuje najlepše čustvo na svetu, je zagotovo tudi osrednja nit ustvarjanja Cirila Zlobca, ki je od nas odšel konec avgusta. Njegove pesmi in ljubezen dvoedina pa ostajajo in bodo pesnika ljubezni, kakor so poimenovali Zlobca, še dolgo ohranjale živo prisotnega med nami. V literarnem večeru smo se dotaknili tudi poezije mladega fanta, blaženega Alojzija Grozdeta, ki je svoje življenje daroval za vero, predzadnji dan svojega zemeljskega bivanja pa je preživel v našem kraju. Pesmi izbranih pesnikov so prebirali člani Literarne skupine domačega kulturnega društva, med njiimi Polona Hrovat, ki je večer tudi povezovala, z ljubeznijo do pesmi pa so ga popestrili člani Mešanega in Moškega pevskega zbora Ambrus.

Večer pod ambruškim kozolcem na zadnji poletni dan je bil ponovno dokaz, da v Ambrusu lahko naredimo mnogo lepega, če smo skupaj. Skupno delo, prebiranje poezije, druženje ob lepo zapeti pesmi in prijateljskem klepetu ... Saj prijateljstvo in ljubezen vse premagata, na koncu pa sta tista, ki zares štejeta in ostajata. Ali kot bi rekel Pavček: »Kaj sva vsak zase ali kaj sva skupaj, se ne sprašujeva. /.../ In sva z vsem, kar boli in je bolelo še zmeraj dva, ki sta ostala skupaj.«

Špela Zupančič, KD Ambrus