Ambruški otroci in njihova sonca
Kulturno društvo Ambrus si že vrsto let prizadeva pripraviti raznolike dogodke, namenjene tudi otrokom in mladim. Čeprav se je letošnje leto šele dobro začelo, je nekaj takšnih dogodkov že za nami, med njimi sta pustno rajanje in pravljični večer.
V dvorani domačega kulturnega doma je bilo še posebej veselo in živahno na pustno nedeljo, 11. februarja, saj je takrat potekalo pustno rajanje, ki ga tradicionalno prireja plesna skupina našega društva. Zbralo se je mnogo maškar – majhnih in velikih, od blizu in daleč, tistih, ki hrepenijo po zabavi, plesu in igrarijah ali zgolj po klepetu ob slastnih krofih. Zabave so se udeležile prikupne princeske in mične gospodične, celo pleme Indijancev, superjunaki, predstavniki različnih živalski vrst, sestre Pike Nogavičke in mnogi drugi, še grozovita smrt se je smeje potikala okoli. Prav za vsakega od njih se je našlo nekaj, kar mu je polepšalo popoldne. Pustne šeme so se imele ob druženju s prijatelji zelo lepo, zabavale pa so jih tudi klovnese in dve prijazni miški, ki so zanje pripravile ples in različne igre. Sodelujočim so se obetale lepe nagrade, ob koncu rajanja pa so bile nagrajene tudi tri najboljše maske.
Čeprav so bile pustne maškare izredno prepričljive, jim snežene zime vendarle ni uspelo pregnati. A nič ne de, prav vsak naš nov dan je namreč lahko prežet s soncem, le v pravo smer moramo upreti naš pogled in s srcem početi tisto, kar je zares pomembno. O tem smo se pogovarjali tudi na pravljičnem večeru, obdanem s soncem, ki smo ga pripravili 23. februarja. Članici literarne skupine kulturnega društva, Ambruška hruška in Vesela Špela, sta otroke najprej popeljali skozi pravljico slovenske pisateljice in ilustratorke Mojce Osojnik z naslovom Hiša, ki bi rada imela sonce. Pripoved o hiški, ki živi v senci visokih hiš in ne pozna sonca, a se o njem vseskozi sprašuje, je pritegnila vseh trinajst zbranih nadobudnežev, starih od dveh do desetih let. Hiša svoje sonce – svojo srečo – doživi, ko postane dom mladi družini. Po prebrani pravljici, smo se naučili tudi pesmico o soncu, otroci pa so z nasmehom na obrazu povedali, kdaj zasije sonce pri njih doma. Za nekoga je to takrat, ko se igra ali kida sneg, za nekoga takrat, ko gre na zabavo ali nagaja, spet za nekoga takrat, ko se s starši in bratcem crklja, ali takrat, ko ga v objem stisne mamica ali tisti, ki mu je najbolj pri srcu ... Otroci so svoja sonca tudi narisali in si iz papirja izdelali nasmejane sončke in hišice.
»Kdo ve, morda sonce sploh ni eno samo! Lahko, da ima vsakdo svoje, čisto posebno sonce!« je zavriskala hiša iz naše pravljice. Ambruški kulturniki verjamemo, da lahko z vsakim pripravljenim dogodkom v obiskovalcih vzbudimo veselje in jim polepšamo dan. Kakor smo ga na pustovanju in pravljičnem večeru. In kakor ga bomo, upam, da čim večkrat, tudi v prihodnje.
Špela Zupančič, KD Ambrus
V dvorani domačega kulturnega doma je bilo še posebej veselo in živahno na pustno nedeljo, 11. februarja, saj je takrat potekalo pustno rajanje, ki ga tradicionalno prireja plesna skupina našega društva. Zbralo se je mnogo maškar – majhnih in velikih, od blizu in daleč, tistih, ki hrepenijo po zabavi, plesu in igrarijah ali zgolj po klepetu ob slastnih krofih. Zabave so se udeležile prikupne princeske in mične gospodične, celo pleme Indijancev, superjunaki, predstavniki različnih živalski vrst, sestre Pike Nogavičke in mnogi drugi, še grozovita smrt se je smeje potikala okoli. Prav za vsakega od njih se je našlo nekaj, kar mu je polepšalo popoldne. Pustne šeme so se imele ob druženju s prijatelji zelo lepo, zabavale pa so jih tudi klovnese in dve prijazni miški, ki so zanje pripravile ples in različne igre. Sodelujočim so se obetale lepe nagrade, ob koncu rajanja pa so bile nagrajene tudi tri najboljše maske.
Čeprav so bile pustne maškare izredno prepričljive, jim snežene zime vendarle ni uspelo pregnati. A nič ne de, prav vsak naš nov dan je namreč lahko prežet s soncem, le v pravo smer moramo upreti naš pogled in s srcem početi tisto, kar je zares pomembno. O tem smo se pogovarjali tudi na pravljičnem večeru, obdanem s soncem, ki smo ga pripravili 23. februarja. Članici literarne skupine kulturnega društva, Ambruška hruška in Vesela Špela, sta otroke najprej popeljali skozi pravljico slovenske pisateljice in ilustratorke Mojce Osojnik z naslovom Hiša, ki bi rada imela sonce. Pripoved o hiški, ki živi v senci visokih hiš in ne pozna sonca, a se o njem vseskozi sprašuje, je pritegnila vseh trinajst zbranih nadobudnežev, starih od dveh do desetih let. Hiša svoje sonce – svojo srečo – doživi, ko postane dom mladi družini. Po prebrani pravljici, smo se naučili tudi pesmico o soncu, otroci pa so z nasmehom na obrazu povedali, kdaj zasije sonce pri njih doma. Za nekoga je to takrat, ko se igra ali kida sneg, za nekoga takrat, ko gre na zabavo ali nagaja, spet za nekoga takrat, ko se s starši in bratcem crklja, ali takrat, ko ga v objem stisne mamica ali tisti, ki mu je najbolj pri srcu ... Otroci so svoja sonca tudi narisali in si iz papirja izdelali nasmejane sončke in hišice.
»Kdo ve, morda sonce sploh ni eno samo! Lahko, da ima vsakdo svoje, čisto posebno sonce!« je zavriskala hiša iz naše pravljice. Ambruški kulturniki verjamemo, da lahko z vsakim pripravljenim dogodkom v obiskovalcih vzbudimo veselje in jim polepšamo dan. Kakor smo ga na pustovanju in pravljičnem večeru. In kakor ga bomo, upam, da čim večkrat, tudi v prihodnje.
Špela Zupančič, KD Ambrus