Prva samostojna likovna razstava Pavlice Jakopič
V soboto, 11. junija 2011 ob 19. uri, je potekala otvoritev prve samostojne likovne razstave Pavlice Jakopič »Pauline«, ki jo je pripravila v sodelovanju s Kulturnim društvom Ambrus, v sklopu dogodkov ob 20-letnici društva. Galerijo na prostem, na domačem vrtu avtorice, si je bilo moč ogledati tudi v nedeljo, 12. junija.
Pavlica se je rodila v vasi Čadraže pri Šentjerneju, pred 30imi leti pa sta z možem, ki je prek Lovske zveze poznal ambruške kraje, kupila parcelo na Starini v Primči vasi. Tako je Pavlica po poroki zapustila svojo rodno vasico ob reki Krki, kjer se je tako rada igrala kot otrok, in se preselila na kamnito in poraslo Starino, lučaj oddaljeno od Primče vasi pri Ambrusu.
Pavlica se je že od malega poigravala z barvami in ročnimi spretnostmi. Risala je punčke, delala tortice iz blata ter opazovala teto pri oblikovanju tort ter tako večkrat dobila nove zamisli za ustvarjanje. Kasneje je risala in ustvarjala za svoje prijatelje in sodelavce. Njena prva ljubezen je bila vodena barva. Risala je panoramo na pirhe, njena osnova pa je bila pogosto cerkvica.
Kljub temu, da jo ustvarjanje in umetnost spremljata že od malih nog, se je njen preporod zgodil, ko se je upokojila. Takrat so se začele tudi prve razstave, saj pravi, da prej ni bilo časa. Za veliko noč je predlani razstavljala v Dobrepolju, 4 leta nazaj pa v domačem Šentjerneju. Ker je vsestranska umetnica, likovna tehnika ni njena edina strast. Izdeluje tudi prte, kuhinjske krpice, rokavice in podobno. Za 50. rojstni dan pa je v dar dobila oljne barve, s katerimi ustvarja v zadnjem obdobju, saj kot sama pripoveduje, jo je njihov vonj vedno motil, a danes so tudi takšne barve narejene na osnovi, ki nima takšnega izrazitega vonja. Še vedno pa so akvareli tisti, ki so ji ljubši.
Pavlica je po poklicu sicer modistinja – oblikovalka damskih klobukov, vpisala se je tudi na višjo upravno šolo, vendar je bila umetnost vedno tista, h kateri se je vračala. Navdih za različne tehnike slikanja je slikarka pridobivala skozi vsa življenjska obdobja. Ob upokojitvi pa se je Pavlica vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je dodatno pridobivala znanje iz področja likovne umetnosti pod mentorstvom profesorja – akademskega slikarja Todorčea Atanasova, ki ga še danes uspešno nadgrajuje.
Čez leta se je avtorici sicer nabralo ogromno umetnin, vendar do zdaj ni imela večje želje po samostojni razstavi. Čakala je na pravi čas, in letos pravi, se je pokazal tisti čas, na katerega je čakala. Januarja je začela z uokvirjanjem akvarelov, ki jih je naredila lani in letos, mož pa je poskrbel za stojala. Ker ne prenese zaprtih prostorov, je že od vsega začetka načrtovala razstavo na prostem, kjer je svetloba, ki jo slika potrebuje, da resnično pride do pravega izraza. Na domačem vrtu, ki sta ga z možem čez leta resnično uredila do potankosti, je tako razstavila približno 50 slik, od tega 23 akvarelov, ostalo so bile večinoma slike iz olja. Njena priljubljena tematika je Suha krajina, o kateri rada tudi kaj spesni. Volje in energije ji do lepote narave ter vsega lepega okoli nje ne zmanjka. Zato pravi, da bo še naprej ustvarjala in v prihodnosti jo sigurno čaka še kašna samostojna razstava, ki jo bo tako kot zdaj, z veseljem in zanosom delila z nami.
Pavlica se je rodila v vasi Čadraže pri Šentjerneju, pred 30imi leti pa sta z možem, ki je prek Lovske zveze poznal ambruške kraje, kupila parcelo na Starini v Primči vasi. Tako je Pavlica po poroki zapustila svojo rodno vasico ob reki Krki, kjer se je tako rada igrala kot otrok, in se preselila na kamnito in poraslo Starino, lučaj oddaljeno od Primče vasi pri Ambrusu.
Pavlica se je že od malega poigravala z barvami in ročnimi spretnostmi. Risala je punčke, delala tortice iz blata ter opazovala teto pri oblikovanju tort ter tako večkrat dobila nove zamisli za ustvarjanje. Kasneje je risala in ustvarjala za svoje prijatelje in sodelavce. Njena prva ljubezen je bila vodena barva. Risala je panoramo na pirhe, njena osnova pa je bila pogosto cerkvica.
Kljub temu, da jo ustvarjanje in umetnost spremljata že od malih nog, se je njen preporod zgodil, ko se je upokojila. Takrat so se začele tudi prve razstave, saj pravi, da prej ni bilo časa. Za veliko noč je predlani razstavljala v Dobrepolju, 4 leta nazaj pa v domačem Šentjerneju. Ker je vsestranska umetnica, likovna tehnika ni njena edina strast. Izdeluje tudi prte, kuhinjske krpice, rokavice in podobno. Za 50. rojstni dan pa je v dar dobila oljne barve, s katerimi ustvarja v zadnjem obdobju, saj kot sama pripoveduje, jo je njihov vonj vedno motil, a danes so tudi takšne barve narejene na osnovi, ki nima takšnega izrazitega vonja. Še vedno pa so akvareli tisti, ki so ji ljubši.
Pavlica je po poklicu sicer modistinja – oblikovalka damskih klobukov, vpisala se je tudi na višjo upravno šolo, vendar je bila umetnost vedno tista, h kateri se je vračala. Navdih za različne tehnike slikanja je slikarka pridobivala skozi vsa življenjska obdobja. Ob upokojitvi pa se je Pavlica vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je dodatno pridobivala znanje iz področja likovne umetnosti pod mentorstvom profesorja – akademskega slikarja Todorčea Atanasova, ki ga še danes uspešno nadgrajuje.
Čez leta se je avtorici sicer nabralo ogromno umetnin, vendar do zdaj ni imela večje želje po samostojni razstavi. Čakala je na pravi čas, in letos pravi, se je pokazal tisti čas, na katerega je čakala. Januarja je začela z uokvirjanjem akvarelov, ki jih je naredila lani in letos, mož pa je poskrbel za stojala. Ker ne prenese zaprtih prostorov, je že od vsega začetka načrtovala razstavo na prostem, kjer je svetloba, ki jo slika potrebuje, da resnično pride do pravega izraza. Na domačem vrtu, ki sta ga z možem čez leta resnično uredila do potankosti, je tako razstavila približno 50 slik, od tega 23 akvarelov, ostalo so bile večinoma slike iz olja. Njena priljubljena tematika je Suha krajina, o kateri rada tudi kaj spesni. Volje in energije ji do lepote narave ter vsega lepega okoli nje ne zmanjka. Zato pravi, da bo še naprej ustvarjala in v prihodnosti jo sigurno čaka še kašna samostojna razstava, ki jo bo tako kot zdaj, z veseljem in zanosom delila z nami.